Kreativni razred, 4. april 2019 ― Alenka Sottler: “Ne bom več luzerka: Film prekarne generacije”                              So filmi, ki zadenejo v bistvo stvari. Iskreno in skozi oči človeka. Ne heroja, ne tistega, ki vse ima in se bojuje za dobro človeštva. In film Urše Menart je gotovo tak. Govori jezik generacije, ki nima iluzij, da se bodo stvari popravile same po sebi. Ima pa moč in voljo za to, da bo sodelovala pri njihovi spremembi. Alenka Sottler objavljeno 4. 4. 2019 na http://www.spehnakruhu.com/skozi-oci-prekariata/ne-bom-vec-luzerka-film-prekarne-generacije Nedavno sem v zdravstveni ambulanti čakala na recept in se zapletla v klepet z gospo, staro nekaj čez osemdeset. Vprašala sem jo, kje najde motiv za življenje v poznih letih in ali se počuti kaj osamljeno. Odgovorila je, da ne, saj ima tri vnukinje. A žal je zato pogosto tudi žalostna. Predvsem zaradi najmlajše vnukinje. »Veste,« mi je dejala, »najmlajša, je bila najbolj pridna, najbolj pametna in je najbolj izobražena. Študirala je humanistične vede, a pri petintridesetih še nima redne službe. Pravkar je spet izgubila začasno delo v neki organizaciji. Zato se zdaj dodatno izobražuje in upa, da bo imela več možnosti za redno zaposlitev.« Tik preden mi je sestra izročila recept in sem se morala posloviti, je moja sogovornica dodala še: »Tako me boli ta krivičnost, da tudi spati ne morem, ko premišljujem o tem«. Včeraj sva se z možem odločila, da si ogledava film »Ne bom več luzerka« mlade režiserke Urše Menart, z igralko Evo Jesenovec v glavni vlogi. Ta resnično izvrstni film te popolnoma posrka v svojo temo, igralci pa so prepričljivi, da jim popolnoma verjameš. Govori o našem tukaj in zdaj v Sloveniji in o problemih, katerih začetke sem opazovala in doživljala na svoji koži. Zgodba je daleč od klišejev, prizori so sveži in nepredvidljivi in film ne špekulira z všečnostjo izvoznega artikla. Govori o generaciji, stari od trideset do štirideset let, o pametnih, izobraženih, pridnih mladih v sistemu, v katerem